[sgmb id=”1″]

Ste se kdaj vprašali zakaj ljudje trpijo? Vojne, nasilje, lakota, bolezni, pomanjkanje …

Vsi se kdaj vprašamo, zakaj bog, ki je vsemogočen, tega ne prepreči.

Po odgovore sem šla onkraj vidnega in razumnega. Razgovor je potekal na dušnem nivoju, taki so tudi odgovori.

Jaz : zakaj moramo ljudje trpeti?

Duša odgovarja:

Mala duša se je prišla sem igrati. Razposajena je, razigrana, poje, pleše, se radostno smeji. Mala duša ne pozna strahu in bolečine. Mala duša nikoli ne trpi in nikoli ne more biti osamljena. Kadar človek reče, da ga boli v duši, se moti. Duša nikoli ne boli , ne more boleti. Človeka lahko boli v telesu, tam kjer je otipljivo, duše ne moreš prijeti.

Mala duša je kot sonce, svetlejše od sonca, ki ga človek lahko vidi. Mala duša nima lastnosti, povsem enaka je drugim dušam.  Mala duša je prišla v ta svet naivna in neizkušena, verjame, da je svet čudovit in popoln in verjame, da je tak tudi človek.

Mala duša ne pozna nevarnosti trdega sveta. Odplesala bi na cesto, ne glede na to, da po njej ravnokar pelje kamion. Mala duša, bi poletela v topel objem gorečega ognja, ne ve, da to človeka boli.

Mala duša bi sklepala poznanstva in ljubila neskončno ljubila, ne ve, da človek ni vedno ljubeč.

Mala duša se je naselil v malo telo, ki raste, vse dokler ne bo zraslo v velikega človeka.

Mala duša v malemu človeku poskuša deliti ljubezen in išče ljubezen. Telo ne more živeti samo od ljubezni, potrebuje tudi hrano, nego in svoj prostor.

Mala duša se mora učiti. Mora izkusiti vse kar ji je še neznano.

Mala duša se mora naučiti, da obstajata dve plati. Ena je dobra, ljubeča in nežna, druga je slaba, agresivna in trda. Duša se mora naučiti, da dobro brez slabega ne obstaja. Naučiti se mora, da ljubezen brez trpljenja ne bi bila ljubezen. Ne bi imela pomena.

Jaz: koliko časa se mora duša učiti

Duša:

Mala duša se bo učila vse dotlej, dokler ne bo spoznala vseh oblik ljubezni. Mala duša je čista ljubezen, brez lastnosti. Taka se naseli v človeka, ki ni le čista ljubezen. Kadar je človek duši predan, skupaj delujeta kot celota, popolnost.

Človek mora skozi trpljenje duši pokazati tudi druge  stani ljubezni.

Jaz: zakaj se ne rodimo vsi v enakih pogojih?

Duša:

Duša nekoga si je skozi človeka že nabrala nekatere izkušnje, duša drugega jih še potrebuje. Duša ni nikoli osamljena. Vedno je razigrana in v igri z drugimi dušami. Duše se pogovorijo o izkušnjah ljudi, ustvarijo krog in se med seboj dopolnjujejo.  Vedno se igrajo, nikoli ne mirujejo.

Jaz: ali človek trpi zaradi svojih napak?

Duša:

Ne, človek ne trpi vedno zaradi svojih napak. Človek lahko trpi takrat, ko se odmika od svoje duše in hodi svojo pot. Takrat ne deluje v skladu s seboj, s svojo dušo, nima podpore drugih duš in nebes, zato deluje iz psihičnih energij. Takrat človek trpi, po lastni izbiri.  Duša med tem človeka kliče nazaj k sebi. Vztrajna je, nikoli ne odneha.

Človek trpi tudi takrat, ko se mora naučiti kaj je trpljenje. Trpljenje boli, močno boli in peče.

Morda je prav ta človek nekoč prizadel enako trpljenje drugemu človeku in se mora naučiti, da tega ne bo več počel. Mora imeti izkušnjo kako se trpljenje ustvari, da se bo v prihodnje lahko temu ognil.

Morda pa je prav ta človek prišel v ta svet neizkušen, kakor njegova duša, naiven. Razdaja svojo ljubezen in trpljenja še ne pozna. Potem mora ta človek trpljenje spoznati, da bo vedel, da vedno obstajata dve strani.

Človek pa lahko trpi tudi takrat, ko je s svojo dušo usklajen, ker je tak dogovor med človekom in dušo. Oba se učita, vse dotlej, dokler nista povsem enotna in se jima pridruži še srce. Potem je učenja konec, duša se je naučila, da sta vedno dve strani. Sedaj lahko svobodno raja, saj pozna prometno cesto in raje pleše na varnem travniku. Pozna trpljenje in radost in ostaja svobodna, neopredeljena. Ne sili več v izkušnjo, vse že pozna.

Marija

[sgmb id=”1″]