[sgmb id=”1″]

Stara sem 54 let. Od kar pomnim v mojem življenju ni bilo veselja. vse mi je narobe krenilo. Borila sem se s seboj in življenjem, iskala rešitve, nisem znala razložiti kaj se dogaja z menoj, le življenje ni bilo polno. Životarila sem iz dneva v dan in izgubljala še tisto malo energije, ki mi jo je ostajalo.
Brez vsake volje in vesela sem z muko opravljala vsakodnevne opravke. prišla sem na rob obupa. Jemala se antipsihotike, ki so me še bolj uspavali in prišlo je tako daleč, da bi lahko življenje kar prespala in to bi se mi zdelo najprimernejše za moje počutje. Najhuje mi je bilo to, da pametnega vzroka za moje stanje ni bilo, niti nikakršne diagnoze.
Našla sem  Prano terapijo, prebrala vse o izvajalki- Mariji in takoj začutila, da je mi lahko pomaga.
Dvakrat sem bila pri njej. Prvič mi je nakazala kje bi lahko bil vzrok za moje stanje.Vodila me je skozi proces, kjer sva obe začutile, da se nekaj dogaja.
Nekako je ugotovila, da se je mami med nosečnostjo (pri meni) nekaj zgodilo, kar je povzročilo travme pri njej in tudi pri meni. Meni je bilo to malo neverjetno, čeprav sem med terapijo zelo čutila pritiske in strah.
Potem sem vpraša svojo mamo, če se kaj spomni, kaj bi se zgodilo. In je rekla, da
je takrat očetova mati zelo zbolela. Moj oče je bil zelo navezan nanjo in to je bilo za mojo mamo zelo stresno, ravno malo pred porodom. Bala se je, da se bo vse zgodilo naenkrat, smrt matere in moje rojstvo. Mati se je potem postavila na noge, jaz sem se rodila in zadeva je šla v pozabo. Med samim pogovorom sem čutila strah, ki me je spremljal skozi življenje, kot nekakšen primež.
Pri naslednjem obisku v Litiji sem se strahu rešila. Povedala sem kako je bilo med pogovorom z mamo. Z terapevtko sem šla še enkrat skozi mamino nosečnost, predihala sem svoje rojstvo. Življenje je prišlo tudi v moje življenje.
Hvaležna sem
Ana